Znanost? Znanstvenik? Znanstveno? Neznanstveno? Znano? Neznano? Zakaj? Kje je meja znanosti? Že na prvi pogled je odgovor na vprašanje nedvoumen: znanost je z naravnim in fizičnim svetom omejeno vedenje zasnovano na dejstvih*. Slednja utemeljitev je zgolj opis konvencionalne** znanosti – frfotajoče kepe razuma, ki se giblje le v lastnem okolju tvarne otipljivosti. Napredek znanosti se pa zgodi le v lapsusu*** za trenutek zanihanega razuma, torej v trenutku neustrašnega poguma, ki meji na misticizem in je celo metafizičen, saj se vsako odkritje v prvi minuti zavedanja povzpne nad fizično raven dojemanja. Kaj je torej namen tega pisanja? Ravno omenjene meje naravnega in fizičnega nameravam postaviti na vprašljivo raven pojmovanja današnje znanosti. Na svoji poti prvega pogovora z znanstvenikom se bom seznanil z nekaterimi nesmrtnimi Imeni, nekaj malega celo z znanstveniki.Človečanstvo je že od nekdaj poznalo vrsto velikih znanstvenikov, katerih imena in odkritja so znana milijontim ljudem – Galileo Galilei in teleskop, Alexander Graham Bell in telefon, Isaac Newton in njegova odkritja v fiziki. Veliko znanstvenih odkritij je bilo poimenovanih po odkritelju in nekatera so bila preprosto pripisana odkritelju neposredno, na primer »Newtontonovi zakoni fizike«. Znanstveniki (kakorkoli že) preučujejo oziroma stremijo k razumevanju naravnih zakonov, ki so se začela dolgo od tega – v »začetku fizičnega časa«. »Stvarjenje« (če hočete!) je zagnalo naravo kot urejen dogodek, zasnovan na znansvenih načelih, ki jih je nekdo/nekaj/nič (?) uveljavilo, zahtevalo, odločilo vnaprej (?). Prisotnost stvarjenja zahteva bitje stvarnika in bitje naravnih zakonov zahteva bitje stvarnika naravnih zakonov. Koliko si upamo priznati, torej?Znanost temelji na dejstvih. Torej, bralec, podajam dejstvo: zemlja je bila ustvarjena v dovršene pogoje za bivanje življenja. Znanstveniki se enoglasno strinjajo, da v primeru malenkostnega nihanja v temperaturi okolja, oddaljenosti od sonca, sestavi zraka /…/ življenje nikakor ne bi bilo možno. Naključje, se zdi.
Držimo se dejstev. Obrnimo se na sistem, ki se zdi dovršen (človeškemu razumu) in univerzalen (obstoju) – matematika. Italijanski matematik (znanstvenik, torej), Leonardo Pisano, Filius Bonacci, bolje poznan kot Fibonacci je že v dvanajstem stoletju razvil sistem, zaporedje, danes poznano kot fibonaccijeva sekvenca****. Številke so zaporedje seštevkov, ki pa se z delitvijo zadnjih dveh številk vedno bolj približuje konstanti Φ (fi)*****. Tukaj naključja postanejo (naključno?) zabavna: fi – najlepša številka v vesolju, znana tudi kot zlazi rez ali božja proporca. Razmerje med spiralami v oklepu nautilusa je ravno zlati rez, prav tako je razmerje med polovično stranico in višino piramide v Gazi, najdemo ga tudi v pravilnem petkotniku, kjer sekajoče diagonale postavljajo razmerje ravno 1:Φ. Ravno ta konstanta naj bi bila osnova za načrtovanje trikotnika in zanimivo je, da je ravno petkotnik (pentagram ali zvezda) poganski znak božanstva. Razmerje med dolžino celotne roke in dolžino od komolca do konice prstov, kot tudi razmerje med dolžino celotne noge in dolžino od kolena do pete je fi. Ravno to razmerje je Leonardo da Vinci uporabil v svojem vitruvijanskem človeku – simbolu humanizma – dobe začetka človeka in človekove znanosti. Zlati rez lahko pravzaprav najdemo povsod. Držali smo se dejstev, matematike in empirije in prišli do naključja, številke, ki veže vsa živa bitja skupaj, kot gradbeni element življenja. Zlati rez je neizpodbiten dokaz nedokazljivega stika razumljivega in nedoumljivega. Naključje, se zdi.
Lahko se sklicujemo na Boga, naravo (razlika?) ali (najpogosteje!) naklučje. Večina znanstvenikov preprosto (in po klišeju) a priori zanika obstoj Boga. Pa vendar le nekaj (največjih?) umov na svetu obstoja Boga nikakor ni zanikala. Eden takšnih Velikanov je bil nedvomno Albert Einstein: »Bog ne meče kocke z vesoljem.«. Začetnik kvantne fizike se ni dal zmesti: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti slepa.«
Po peščici omenjenih znanstvenikov se le vrnimo na vero in Boga; ko se je renesančna misel sublimno (s humanizmom) razvila v ustroj zanikanja obstoja Boga. Misel o neobstoječem Bogu je nesmrtna in povsem prežemajoča (še posebaj?) v sedanjosti. Pa vendar je že sam spor o obstoju Boga nesmiselen. Friedrich Nietzsche je bil enostaven: »Bog je umrl!«. Kako? Že stoletja se trudijo dokazati, da Bog ne obstaja; sama misel se je že na otip približala cilju, potem pa je nekdo (tako napreden kot je bil Nietzsche) izjalovil vse to, z mislijo, da je Bog umrl. Živel torej – in umrl. Ni se motil. Množična beda z napadi gorečnežev, pred pritiskom na sprožilec vpijoč, da to delajo v Božjem imenu, je sam uboj Boga. Sami smo ga ubili. Z nesmislom in naposled z znanostjo. Pogreb Boga, kateremu je predsedovala znanost, je bila Hirošima in Nagasaki. Oskrunjenje Božjega groba se nam približuje, morda smo že priča pripravam.
Znanost je torej čas. Le vbok s časom je znanosti uspelo zažareti v vsem svojem lesku bede pa vendar tudi zmagoslavja: Flemingova zamisel o penicilinu se je kmalu prerodila v jedrsko (berite: uničevalno) fiziko. Naključja narave (in njenih zakonov) je znanost zameglila in zanemarila. Lahko se polotimo astronomije, biologije, kemije, fizike, česar koli, da pridemo do bistva, da je znanost zgolj orodje samodefinicije človeka, je pojem samoutemeljevanja in smisel odraščanja naše vrste. Je oris (pa čeprav krvav oris!) enkratnosti našega bitja. Je ponovno črtanje (pa čeprav strašansko črtanje!) zemljevida človeštva. Je naše merjenje z večnostjo. Morda bo pa tisti stari (že zdavnaj umrli) Bog z ustrojem nove znanosti naposled vstal od mrtvih.
MM
May 2006
(1) The world is all that is the case.
